ARHIV

Mali časovni stroj

2014

Literarne nagrade    Likovne nagrade    Foto arhiv

Zbornik Mlada Vilenica 2017

Letošnji natečaj Mlada Vilenica 2017, katerega tema je bila 'Čista voda – čista sreča', se je zaključil v začetku maja, zares sklenili pa so ga to soboto s podelitvijo priznanj nagrajencem, ki so se na Kras pripeljali iz cele Slovenije. Na letošnji natečaj je prispelo 115 pesmi iz 42 vzgojno-izobraževalnih zavodov (VVZ) ter 74 likovnih del iz 14 VVZ, strokovna komisija pa je izbrala sedem prejemnikov priznanj v štirih kategorijah - vrtec, 2. triada OŠ, 3. triada OŠ in srednja šola –, kar trem pa je namenila posebne nagrade. Tudi v natečaju za najboljšo likovno delo – ta je letos potekal tretje leto zapored - je komisija izbrala sedem prejemnikov priznanj, med temi je podelila tudi skupinsko nagrado ter priznanje za absolutno zmagovalko.

Oglej si PDF

Nagrajenci Mlade Vilenice 2017

Nagrada v kategoriji VRTEC

Rebeka Deželak
VRTEC Nova Gorica, enota CICIBAN, skupina: Mavrični palčki
Mentorica: Nevenka Boškin

Somentorica: Mojca Mavrik

V kategoriji vrtca je žirija kot najboljše besedilo prepoznala pesem REBEKE DEŽELAK z naslovom VESELO VODNO POLETJE. V treh z jasno vedrino prežetih kvartinah, ki vsebujejo skoraj popolno rimo, mlada pesnica s preprostimi besedami oriše tri stvarne podobe, ki se nazadnje z njeno pomočjo dvignejo v sporočilo o prijetnosti in koristnosti vode.

VESELO VODNO POLETJE

V bazenu se otroci kopajo,
skačejo in se igrajo,
v poletni svežini čofotajo.
Ko igrive deklice in dečke
zagrabi huda žeja,
vzamejo plastenko vode, vsak iz svoje vrečke.
Kako lepo je imeti vodo
za veselo igro in zabavo,

pa tudi za zalivati rožico pravo.

Nagrajenka v kategoriji 2. TRIADA OŠ

Laura Markič
6. razred, OŠ Čepovan
Mentorica: Zdenka Plesničar

LAURA MARKIČ je s pesmijo KAM TEČE, KAM posegla po prvi nagradi. Svoje besedilo začne z retoričnim vprašanjem, ki pa v nasprotju s tradicionalnim pričakovanjem odgovor prejme. Stoji pa v retoričnem vzkliku, seveda namenjenem vodi. Slednjo pesnica tudi personificira, da bi tako laže upodobila njena nasprotujoča obraza. Voda se namreč smeje, pri čemer kaže milino, a tudi joka in tako izraža svojo otožnost.

KAM TEČE, KAM

Šššššššš …
Od gora
preko hriba
in dolin
do morja …

Voda!

Čista, bistra tiho žubori …
se glasno smeji …
preko ostrih skal pada,
ropoče …
joče –
in stoče …

Voda!

Mila kaplja rose
boža
travno bilko
v poletnem jutru.

Voda!

Otožna dežna kaplja,
drobna solza
z jesenskega neba.


Voda!

Nagrajenka v kategoriji 3. TRIADA OŠ

Una Ljubin
9. razred, OŠ Milana Šuštaršiča Ljubljana
Mentorica: Nataša Škorjanc Strnad

V pesmi z naslovom VSE BOM NOSILA S SEBOJ se njen osebek na moderen način umakne in govori v imenu vode. Ta človeka nagovarja na neposreden način, kajti on vanjo odlaga vse svoje strahove in jezo. Voda se na to žalostno dejstvo odziva z očitkom o svoji nemoči in nepopolnosti. Vendar kljub dramatičnemu tonu voda in človek ostajata povezana, saj bo ona še naprej nosila njegovo zlo.

VSE BOM NOSILA S SEBOJ

Vse se zliva vame,
vsa tvoja jeza in vsa čustva, ki se jih bojiš.
Vse vržeš vame,
zame ti je vseeno,
vame mečeš vse, česar nočeš.

Veš, da mi škodi.
Veš, da me mažeš, me kališ, me kvariš.
Veš, da nikoli več ne bom enaka.
Veš, da ne bom več čista in nedotaknjena popolnost narave.

Nemočna sem,
omejujejo me rečni bregovi,
ne morem te ustaviti.

Pil si me!
Potreboval si me!
Zdaj pa me boš samemu sebi vzel?

Nihče več ne vidi pisanih kamenčkov na mojem dnu.
Ti si jih zakril,
umazal si me.
Nisem več neskončnost bistrih valov, ki drvijo po strugi,
motna sem.


Zdaj, ko nisem več popolna,
zdaj me nočeš …

Svojo pot sem tu začela,
a ne končala.
Tvojo jezo in tvoja čustva,
vse, kar si vrgel vame,
vse bom nosila s seboj!

Nagrajenka v kategoriji SREDNJA ŠOLA

Sara Lindič
letnik 1. d, Srednja frizerska šola Ljubljana
Mentorica: Andreja Kordiš

V kategoriji srednje šole je nastopila SARA LINDIČ, ki nam je poslala besedilo KAPLJICA ŽIVLJENJA. Dosegla je prvo nagrado. Pesnica na slikovit način v več kiticah predstavi različne obraze vode. Slednja lahko prinese drevesu srečo, človek pa jo utegne doživljati celo kot zaklad. Toda voda se lahko skoraj v hipu spremeni v poplavo in takrat je za človeka velika nesreča.

KAPLJICA ŽIVLJENJA

Na dno reke se skrijem,
mimo kamnov zavijem
in nogi se umaknem,
da te ne spotaknem.
Zdaj povedala ti bom,
čista voda je moj dom.

Počasi rastem proti nebu,
kjer pomežiknil bom galebu,
stal pri miru, ne bom se ganil,
ko pred soncem te bom branil.
Glej, dežuje! Na meni sedi vrana,
čista voda moja je hrana.

Ob luni zvezde zasvetile,
čas spanja oznanile,
odprl sem pipo, da zobe si umijem
in nekaj požirkov vode popijem.
Sanjam, da med oblaki je grad,
čista voda je zame zaklad.

Domove smo zapustili,
sto kilometrov prehodili,
ker nas prizadela je poplava,
od žalosti boli nas glava.
Izredno težko je življenje,
ko čista voda tvoje je trpljenje.

Revna, a delavna sem ženica,
v rokah prazna steklenica,
iščem kapljico čistine,
čeprav je ni, upanje ne mine.
Zelo slabo moje je znanje,
a vem, da čista voda so le sanje.

Okrogel in velik je svet,
čudovit in dišeč vrtnice cvet
in lepi oblaki, ki letijo,
nad vsemi, ki živijo, dihajo in spijo.
Za nekatere je boleča,

za druge čista voda je čista sreča

Nagrajenka v kategoriji POSEBNA NAGRADA

Vesna Muzek
9. c, OŠ Franca Rozmana – Staneta Maribor

Mentorica: Simona Deučman

VESNA MUZEK je posebna nagrajenka. V SOGOVORNICI VODI bralec sledi zanimivemu dialogu, v katerem se najprej prikaže neločljivost vode in človeka, ki ju je močno povezala bolečina. Potem se voda preobrazi v simbol sreče, ki je seveda minljiva. Zaradi tega ostaja avtoričino hrepenenje po sreči neuslišano, voda pa s tega sveta ne more pobegniti.

SOGOVORNICA VODA

»Kam me vodiš,
voda draga,
voda čista,
voda blaga,
življenja tekočina,
budilka nam spomina
na struge prazne
od suše strašne?«

»Vodim te v daljave
moje praznine,
daleč od čistine
v moje ureznine1.
Hrepenenja po pijači,
ne po potrošniški zvijači,
tam polna suha so in lačna
usta onemela, mračna.«

»Zakaj te kar naenkrat zmanjka
za vso floro,
za vso favno,
zakaj postaneš nam uganka?
Zakaj ponikneš pod površje
(od sramote, od strahu?)
kot strahopetka brez sramu!?
»Strahopetka? To pa ne!
Žal dovolj me ni za vse,
biti bistra
kot kaplja čista,
ponekod pač nisem ista!
Nisem tista,
ki napoji,
ki oživi,
tista, ki poguma vliva ti,
poguma za vodo2 v svetu,
razuma za vse na modrem planetu,
za cvetje in listje v vejevju,
a žal ponekod
namesto v kozarcu
sem raje prav v grlu in v čevlju.«

»Ne teci prehitro, srečica sreča,
in vendar postoj,
da se odžejam,
te vrnem takoj.«
»Žal moram bežati
po hribih navzdol
pred umazanijo,
pred človeško norijo,
oporečnosti invazijo.

A žal mi nikoli ne uspe ubežati,
se hitreje pognati,
izvršiti pobeg zgodovine,
čista kot solza in polna miline,
ki z lica se žejnega hitreje odrine.

Žal nikoli nisem bila
in tudi nikoli ne bom srečna3,
čeprav sem sreča za puščave srca,
moja čistoča nikdar ne bo večna.«

Nagrajenka v kategoriji POSEBNA NAGRADA

Nika Mravlja
6. razred, OŠ Črni Vrh
Mentorica: Darja Rupnik

NIKA MRAVLJA je napisala pesem BREZ PITNE VODE, v kateri je spregovorila o dvojnosti te dragocene tekočine na manj običajen način. Voda se človeku kaže kot strast, ki pa zna tudi nastavljati pasti. Predvsem pa je nad človekom in njegovim umom ter emocijami. Avtorica zaključi z etičnim pozivom, naj človek ravna odgovorno.

BREZ PITNE VODE

Nebo nam podarja modro milino,
sonce oddaja svojo toplino,
voda grmi čez skalo v globino,
gozd se zakriva v svojo temino.

To je narava, ki izraža strast,
je narava, ki nastavlja nam past.

Tako bo, če gledali bomo iz daljave,
kako se Zemlja pogreza v težave.
Kaj nam pomagajo vse raziskave,
če zanemarjamo zakone narave.

Narava živela bo svoje življenje,
ne bo se ozirala na naše trpljenje.

Ko brez pitne vode bomo ostali
in za čistim zrakom pogosto hlastali,
počutili se bomo kot male živali,
borili se, da bi na Zemlji obstali.

Ne zanašajmo se na našo državo,
čeprav je pitno vodo zapisala v Ustavo.

Nagrajenka v kategoriji POSEBNA NAGRADA

Lana Vuga
6. a razred, OŠ Marije Vere Kamnik
Mentorica: Helena Brezar

LANA VUGA svojo VODNO KAPLJO – ZRCALO V SVET odpira z modrim uvodom, ki, skoraj v slogu Kajetana Koviča, utegne v bralcu vzbuditi asociacijo na starodavni mit. V nadaljevanju besedila vodo dvigne na raven simbola sreče. V svoji odsotnosti pa se voda pojavlja kot trpljenje. Pesnica bralca svari pred nespoštljivim odnosom, kajti sreča v podobi vode je zelo izmuzljiva.

VODNA KAPLJA – ZRCALO V SVET

Je Zemlja, je morje,
sta dve strani.
Na eni je sreča,
na drugi pa vode ni.

Na eni le pipo odpreš
in se osvežiš,
na drugi pa ure in ure hodiš, trpiš,
da požirek ali dva dobiš.

Na naši, strani sreče,
vode se ne spoštuje,
ker je tako vsakdanja,
jo vsakdo brezbrižno uničuje.

Za nas ni problemov,
za zdaj,
naši izviri vode in sreče
so bogat kraj.

Na srečni strani
je sreča trdna kot led,
čeprav v resnici je izmuzljiva para –
izpuhti in je več ni!

In v vsaki vodni kaplji
je zrcalo na svet,
v večno sušo ujet.
Ali se bo zganil naš planet?

Voda je.

Kako dolgo bo še?