Ob Mladi Vilenici 2017 II

Ob Mladi Vilenici 2017 II

V temi letošnjega natečaja za mlade pesnike sta bili zajeti voda in sreča. Na prvi pogled gre morda za težko združljiva pojma, vendar pesniki bralcem že dolgo zatrjujejo, da v umetnost sodi prav vse, kar je del človeka in življenja. Navsezadnje je Kajetan Kovič eno svojih zbirk naslovil s povsem samosvojo tvorjenko Ogenjvoda. S tem je gotovo želel preseči enega najsilnejših bivanjskih kontrastov.

V branje sem prejela veliko pesmi. Po njih sem posegla s posebnim zanimanjem. Sedaj lahko zatrdim, da me je predvsem število dobrih tekstov zelo razveselilo. Med imeni pesnikov sem zadovoljna prepoznala nekaj starih znancev, ki so se na Vilenici že preizkusili. Poleg njih se je zahtevne tematike lotilo precej novih moči, in sicer od najmlajših, ki zorijo še v vrtcu, do srednješolcev, ki se že neustavljivo zazirajo v svet odraslih.


V pesmih sem ugledala mnogo zanimivih podob in prebrala kar precej modrih spoznanj, izpovedanih v izvirnih mislih. Iz tekstov je lepo razvidno, da se mladi dobro zavedajo povezanosti vode in človeka. Ta povezanost v njihovih očeh ne sega le na raven telesnega, ampak tudi v sfero duhovnega. Pesniki jo ubesedujejo tako z vidika dobre kot še bolj tudi z gledišča slabe luči. Ob tem njihova beseda zveni dokaj kritično. V več primerih odraslemu človeku upravičeno izrekajo etični opomin. Človek namreč vodo kot vir življenja in hkrati kot življenje samo sicer postavlja na visoki prestol, po drugi strani pa zaradi svoje pritlehnosti in bivanjske nemoči z njo ravna neodgovorno. Naši tekmovalci pa ne pozabljajo niti na samokritičnost.

Zaradi moralne drže in zrelosti mladih pesnikov se lahko ponovno pogumneje oprimemo upanja na človekov boljši jutri.

Lilijana Gustinčič Furlan, članica strokovne žirije Mlada Vilenica 2017

0 0
Feed